Softver ni orodje. Je utelešeno znanje.

Kaj je softver, ko zanemarimo tehnični in inženirski vidik in pogledamo nanj iz zornega kota njegovega uporabnika?

Je to samo orodje, s katerim naredi določeno opravilo hitreje in enostavneje? Je to morda nebodigatroš, ki mu teži in ga gnjavi, recimo z obveznimi vnosi podatkov v predpisani obliki? Je softver neumorni nadzornik, ki nenehoma spremlja ter meri in ocenjuje njegovo delo? Ali pa je morda softver nekakšen recept kako se določeno opravilo naredi hitreje, enostavneje, skratka učinkoviteje? In zaobide kaos, ki ga povzroči uporaba Excela, e-mailov, telefonov in drugih pripomočkov.

Če želimo hitro skuhati juho, vzamemo instant pripravek. Za izdelavo tega pripravka je potrebno specifično znanje njegovega proizvajalca. Ali ni tudi pri softveru tako, da je potrebna na strani njegovega proizvajalca ekspertiza? Torej znanje, izkušnje, veščine? Povedano drugače, veliko število skuhanih juh in jedcev, ki so jih poskušali in ocenjevali ter s povratnimi informacijami pomagali proizvajalcu izboljšati njihov okus.

Na softver nedvomno lahko gledamo kot na recept kako določeno opravilo narediti optimalno s stališča samega procesa in porabljenih virov. Lahko gremo celo korak dalje. Ko začne nek softver uporabljati veliko število deležnikov v konkretni dejavnosti, na primer v industriji doživetij, lahko rečemo, da gre za tiho standardizacijo upravljanja delovnih procesov v tej dejavnosti.

Ja, točno v to smer gre bistvo softvera, če ga gledamo iz uporabniškega in družbenega vidika. Potrudil se bom strukturirati to misel.

Orodje je premalo

Reči, da je softver samo orodje, je podobno kot reči, da je zemljevid samo kos papirja, roman le zaporedje črk, notni zapis pa zmešnjava črt in čudnih simbolov. Orodje namreč predpostavlja, da uporabnik ve, kako naj nekaj naredi in mu je softver le v pomoč, da to izvede hitreje. V praksi najpogosteje ni tako in velja ravno obratno.

Softver kot recept, zelo dobra analogija

Analogija z instant juho je izjemno točna. Recept namreč pomeni, da je nekdo drug že razmišljal namesto vas, da je preizkušil različne poti, da je odstranil nepotrebne korake in določil, kaj je najboljše, to je pravilno zaporedje. Ko uporabnik uporablja softver, ne razmišlja več kako se opravilo optimalno izvede, ampak samo sledi korakom, ki jih softver omogoča ali pa, če že hočete, vsili. Softver je torej operacionalizirana ekspertiza.

Razvijalec softvera kot kuhar z Michelinovo zvezdico

Instant juha seveda ni nekaj naključnega, ampak je rezultat natančno določenega razmerja predpisanih sestavin, zaporedja postopkov in kompromisov med hitrostjo priprave, okusom in ceno izdelka. Tudi softver ni zgolj tehnična izvedba, ampak kondenzirano znanje: sistemskih analitikov, oblikovalcev procesov, načrtovalcev in oblikovalcev uporabniške izkušnje, programskih razvojnih inženirjev, testerjev in tako dalje. Uporabnik tega znanja ne vidi, a ga uporablja.

Softver kot tiha standardizacija, da, absolutno

To je ena najmočnejših, a navadno spregledanih lastnosti softvera. Ko določen softver doseže kritično maso uporabnikov, ne standardizira le orodja, ampak tudi način razmišljanja, dela in izdelkov. Softver določa kaj je normalen workflow, opredeljuje faze delovnega procesa, določa kdo in kdaj izvaja kontrole, določa izgled in vsebino izhodnih dokumentov in tako dalje.

Uporabniki se začnejo prilagajati softveru, ne obratno, s tem pa postane softver neformalni regulator poslovne prakse. Oblikuje vedenje uporabnikov, uči jih kako je prav, pogosto celo dolgoročno nadomesti njihovo lastno znanje. Softver ne samo pospeši opravilo. Redefinira ga.

Povzetek

Softver je utelesen recept za optimalno izvajanje določenih opravil, ki skozi uporabo tiho standardizira prakso in vedenje svojih uporabnikov. To ni tehnična definicija in to več ni IT. To je uporabniška, organizacijska in družbena definicija. To je filozofija prakse.

Zoran Bistrički, višji svetovalec