Andrej Kores in Zoran Bistrički sta v 80-tih letih minulega milenija nabirala strokovno znanje na Fakulteti za elektrotehniko in računalništvo (FER) Univerze v Ljubljani. Hkrati s tem sta pridobivala tudi prve praktične izkušnje z razvojem programske opreme, predvsem na področjih: programiranje mikroprocesorjev, avtomatsko krmiljenje industrijskih procesov, v manjši meri pa tudi uporabniške rešitve.
Izziv in mnogotere priložnosti, ki jih je pionirski čas postopnega vstopanja računalništva v družbo ponudil zlasti in predvsem računalniškim entuziastom, je bil prepoznan in rodi se ideja združevanja znanja in pridobljenih izkušenj skozi skupno razvojno delo in partnerstvo. Svoj prosti čas vlagata v dodatni študij, hkrati s tem pa razvijata lastno sistemsko razvojno platformo za aplikativne rešitve na takratnem operacijskem sistemu PC DOS. Šele mnogo let kasneje se za takšne sistemske razvojne platforme uveljavi strokovni termin Rapid Application Development (RAD) Platform.
Vzporedno z razvojem sistemske platforme poteka tudi razvoj lastne relacijske baze podatkov (Relation Database Management System), ki dobi zaradi odlične sistemske podpore za delo z drevesnimi strukturami podatkov naziv AZ TreeBase (AZ3base). Za kakšno pionirsko razvojno delo je šlo, je še najlažje razumeti skozi podatek, da sta bila osnovno delovno orodje avtorjev osebna računalnika s 16-bitnim procesorjem Intel 286, ki je deloval s hitrostjo 8 MHz, hitri delovni spomin (RAM) je bil velik 4 Mb, računalnik pa je poganjal operacijski sistem PC DOS. Kot zanimivost naj omenimo, da je bilo v tistih časih potrebno za vsak računalnik odšteti zajeten znesek denarja, ki bi danes ustrezal vrednosti okoli 5.000 EUR.
Programski jezik, v katerem razvijata avtorja svoje rešitve je Borland Turbo Pascal, ki je slovel tako po izjemno hitrem prevajanju dobro strukturirane izvorne kode, kot tudi po kompaktnosti izvajalne kode, to je .exe datotek. Rezultati v prihodnjih desetih in več letih bodo pokazali, da je bila izbira programskega jezika dolgoročno pravilna odločitev, investicija v razvoj lastne sistemske razvojne platforme in lastne relacijske baze podatkov, ki jo je iz današnje perspektive popolnoma nemogoče realno finančno ovrednotiti, je pa ključna za nastanek trdnega sistemskega temelja. Na istem bo namreč v prihodnjih letih razvita cela vrsta inovativnih in kvalitetnih uporabniških programskih rešitev, ki bodo s svojo vizionarsko zasnovo in robustnostjo več kot 20 let kljubovale izzivom spreminjajočega se okolja in hitro razvijajočih se novih tehnologij. Nenazadnje tudi izzivu tako imenovanega millenium bug-a, ki je na prehodu tisočletja do temeljev pretresel in zamajal svetovno industrijo programske opreme.
Uvajanje tehnoloških inovacij v zdravstvo
Paralelno z razvojem lastne sistemske razvojne platforme in relacijske baze podatkov razvijata avtorja med leti 1986 in 1988 tudi prve aplikativne programske rešitve. Prvenec je računalniški program SPC XXI za podporo centralne nabave, skladiščenja in distribucije cepiv. Program se je pričel poskusno uporabljati jeseni leta 1986, da bi v začetku leta 1987 prešel v redno rutinsko uporabo. Sledil mu je program Survival XXI za informacijsko podporo spremljanja nalezljivih bolezni, epidemij in klicenoscev ter ocenjevanja stanja v Sloveniji. Oba računalniška programa A. Kores in Z. Bistrički razvijeta v sodelovanju s strokovnjaki – epidemiologi Inštituta za zdravstveno varstvo RS (današnji NIJZ). Čeprav ni bilo mogoče po nobenem parametru predvideti takšnega razpleta dogodkov, bodo prihodnja leta pokazala, da je bil računalniški program Survival XXI znanilec novih časov ter najava pionirskega desetletja, v katerem se bosta Kores in Bistrički, kasneje pa tudi njuni novi sodelavci in partnerji, podpisala pod vrsto programskih rešitev za področje epidemiologije in laboratorijske diagnostike.
Programska delavnica A&Z
Leta 1989 stopita A. Kores in Z. Bistrički na samostojno podjetniško pot in ustvarita jedro tima, okoli katerega se je v prihodnjih letih oblikovala samostojna razvojna skupina. V zadnjih mesecih leta 1990 se timu priključi Matjaž Škrlj, v začetku leta 1991 Robert Snoj, kasneje še drugi. Tim se oblikuje v neodvisno skupino samostojnih raziskovalcev na področju programskega inženirstva, vpisanih v register pri takratnem Ministrstvu za znanost in tehnologijo RS ter v takšni obliki deluje pod neformalnim imenom Programska delavnica A&Z – samostojna razvojna skupina. Nenavadno ime (danes bi seveda uporabili marketinški termin blagovna znamka) je bilo načrtno izbrano kot nasprotje takrat modnemu poimenovanju novega vala podjetij. V novo nastajajoči in vzhajajoči gospodarski panogi razvoja programske opreme so namreč prednjačila imena podjetij s korenskim delom soft ali pa lab in besedo »delavnica« smo vključili v ime z namenom nekakšne de-mistifikacije računalništva, kot nove vede in gospodarske panoge, še posebej njenega mehkejšega dela – softvera. Povsem netipično ime je postalo na slovenskem trgu programske opreme, ki je bil v tistih letih v svoji najbolj zgodnji, lahko bi rekli kar embrionalni razvojni fazi, v kratkem času prepoznavno, uporabniki pa so ga povezovali s kvalitetnimi, robustnimi in uporabnikom prijaznimi rešitvami, kar je bilo dobra popotnica za iskanje novih priložnosti in pridobivanje novih naročil. V ohlapni organizacijski obliki, ki bi jo iz današnjega zornega kota še najlažje opredelili kot nekakšno softversko zadrugo, je razvojni tim deloval vse do ustanovitve gospodarske družbe aprila leta 1996.